Intervju s predsednikom Potentie

Preberite si intervju z LUKO GORŠETOM, 25-letnim diplomiranim trenerjem, o ustanovitvi društva Potentia, viziji in ciljih ter sodelovanju z najboljšim slovenskim motokrosistom Klemenom Gerčarjem, ki ga je za Sports Exclusive Management pripravil Aljoša Vekić, športni novinar in predstavnik za odnose z javnostmi v ekipi Klemena Gerčarja.
 

Vsak začetek je težak, v doglednem času, v lastnih prostorih

 
Luka Gorše je zanimiva oseba. Poleg tega, da se ukvarja z nadvse zahtevnim, a koristnim poklicem za vrhunske športnike in vse tiste, ki so podobne pomoči potrebni, je že pri rosnih 25 letih ponosen avtor knjige, z naslovom »Moč v borilnih športih«.
Omenjeno delo je izšlo konec meseca maja letošnjega leta in je bilo v vsega treh mesecih razprodano. Danes je knjiga dosegljiva v kar 50 knjižnicah po Sloveniji. O ustanovitvi društva Potentia, ki je prav tako »zagnalo svoje motorje« v iztekajočem se letu, je začel resneje razmišljati tekom študija, ki ga je že uspešno končal.
Diplomirani trener je v pričujočem pogovoru spregovoril o viziji in ciljih društva, ki segajo zelo visoko ter skorajšnjem sodelovanju z najboljšim slovenskim motokrosistom, po izboru članov Avto moto zveze Slovenije (AMZS), Klemenom Gerčarjem.
 
Luka, začniva najprej s samo predstavitvijo dejavnosti vašega društva. Koliko članov šteje vaša ekipa in kakšno pomoč pravzaprav nudite (vrhunskim) športnikom?

»Naša dejavnost obsega telesno in umsko pripravo oziroma pomoč športnikom. Pri prvi se posvečamo predvsem splošni in specialni vadbi za moč, saj je slednja »mati« vsem gibalnim sposobnostim, ki jih športnik razvija skozi svojo športno kariero. Z vadbo za moč se povečujejo vzdržljivost, koordinacija, hitrost in v začetku tudi gibljivost. Seveda pa smo trenerji v Potentii usposobljeni in po potrebi nudimo športnikom tudi razvoj vseh ostalih gibalnih sposobnosti. Samo Masleša je predvsem strokovnjak za specialni razvoj moči in koordinacijo, iz slednjega ravnokar zaključuje doktorsko dizertacijo. Luka Križaj (državni prvak iz atletike) je naš strokovnjak za razvijanje hitrosti in ekplozivnosti, Anže Damjan (vrhunski smučarski skakalec) pomaga pri splošnemu razvoju moči. Osebno pa delujem predvsem na področjih umske priprave športnikov ter splošnega razvoja moči. V okviru umske (psihične) priprave nudimo dve tehniki, in sicer športno hipnozo ter biofeedback. Če je prva že dolgo časa prisotna v športu, pa je biofeedback relativno nova tehnika, ki nam omogoča, da nadzorujemo tiste telesne procese, ki se nam na prvi pogled zdijo izven naše kontrole (psihosomatika). V sklopu obnovitvenih tehnik nudimo še športno masažo in kineziotaping«.
 
Pobuda za ustanovitev družbe, vsaj tako predvidevam, je prišla z vaše strani?
»Drži. Nekje na sredini študijskega obdobja sem začel resneje razmišljati, da bi na enem mestu zbral ekipo sposobnih ljudi/strokovnjakov, s katerimi bi začel delati na področju telesne in umske zmogljivosti športnikov. Tudi tistim športnikom, ki si sami ne morejo privoščiti kritja stroškov treninga, smo želeli ponuditi tovrstno obliko pomoči. Ideja o ustanovitvi Potentie je zorela dobro leto,  6 mesecev po uspešnem zaključku študija pa se je vse skupaj tudi uradno začelo«.
 
Preden sva se začela dogovarjati za ta intervju me je najbolj presunila vaša zgodba o nastanku knjige »Moč v borilnih športih«. Bojda je ugledala luč sveta spontano, na pobudo vašega mentorja za diplomsko delo…
»Že od samega začetka študija sem intenzivno sodeloval v okviru različnih kateder (katedra za borilne športe, medicino športa, psihologijo športa,…) in ogromno časa namenil branju, predvsem tuje literature. Zanimalo me je, kako se s temi vprašanji soočajo v tujini. Že od nekdaj sta me zanimali področji telesne in umske moči. »Usodna« prelomnica pa se je zgodila ob pisanju seminarske naloge konec prvega letnika, kjer smo imeli proste roke pri izbiri obravnavane teme. Po tem ko je moj mentor za diplomsko delo, prof. dr. Damir Karpljuk, z navdušenjem sprejel idejo in kasneje zasnovo omenjene seminarske naloge, je predlagal, da bi bilo koristno, če bi vse skupaj vtkal v diplomsko nalogo. Ko sem bil tik pred zagovorom le-te, se je porodila s strani mentorja še ideja o nastanku knjige. Po zagovoru sem vse skupaj dopolnil do te mere, da sem izdal še knjigo. Mentorju se je zdela ideja zanimiva zato, ker je to zaenkrat edina litratura v Sloveniji s tega področja, prav tako pa knjiga obsega 125 različnih virov in kar 120 od teh je tujih. Sedaj ko pogledam na to zadevo z distance, moram priznati, da sem ponosen na ustvarjeno delo in vesel, da sem lahko ponudil športnikom in trenerjem v borilnih športih nekaj, kar jim bo pomagalo povečati učinkovitost njihovega dela«.
 
Glede na trenutno dogajanje na trgu, kar se mentalne in telesne priprave športnikov tiče, me zanima, kakšni sta kratkoročna in dolgoročna vizija društva?
»Kratkoročno si želimo, da bi vsakodnevno zapolnili čim več razpoložljivih terminov. To pa je pogojeno s pridobitvijo večjega števila kvalitetnih športnikov, saj bi s tem dvignili prepoznavnost Potentie. Dolgoročna vizija društva pa je povezana z menjavo trenutnih prostorov, v katerih delujemo. V tem pogledu imamo še ogromno rezerv in naša želja je, da v doglednem času bodisi zgradimo bodisi kupimo večji prostor, kjer bi brez težav opravljali svoje delo. Želimo si center, ki bo združeval tako telesno kot umsko pripravo športnikov ter imel tudi prostor za športne obnovitvene tehnike (savne, masaže, kopeli…), ki dolgoročno pripomorejo k večji količini dela in manjšemu številu poškodb. S selitvijo v večje prostore pa se avtomatično poveča potreba po zaposlitvi večjega števila strokovnjakov. Vsekakor nas čaka še ogromno dela, a se ne bojimo zastavljenih ciljev in vizije. Z večjo prepoznavnostjo med športniki in posledično v javnosti bo tudi finančna slika društva povsem drugačna«.
 
Kot vidimo vam idej in ciljev ne manjka. Vendar pa se poraja vprašanje, kaj želite s svojim udejstvovanjem v vrhunskem športu, sploh doseči?
»Eden od fenomenov športa v Sloveniji je, da se v discipline, v katerih slovenski športniki dosegajo povprečne ali pa celo podpovprečne rezultate, nenehno vlaga (meče) velika finančna sredstva, medtem ko so športi, v katerih smo izjemno uspešni, zelo zapostavljeni (npr. lokostrelstvo, motokros,  borilni športi,…), tako finančno kot medijsko. To je pereč problem slovenskega športa in klasifikacije med posamičnimi disciplinami. Za lažjo predstavo lahko omenim svoj primer, ko sem še sam aktivno tekmoval v lokostrelstvu in bil večkratni državni prvak ter evropski podprvak v mladinski kategoriji. V tistem času skoraj nihče ni vedel, da imamo v omenjeni športni disciplini svetovnega prvaka Dejana Sitarja. Medijska pokritost je bila pod vsakršno ravnijo dobrega okusa. V tujini so te stvari popolnoma drugače zastavljene. Okrog izjemnega posameznika ali posameznice se zbere nekaj največjih strokovnjakov z različnih področij, katerim je glavni namen, da športnika pripravijo za največje uspehe. Poleg tega pa se medijska srenja obnaša drugače. Dejal bi, bolj spoštljivo do individualnih športnih panog in športnikov. Na tem področju naše društvo vidi največ pomanjkljivosti, ki jih želimo izboljšati«.
 
Kakšna pa je demografska skupina športnikov, ki jih obravnavate?
»Naši športniki so stari od 18 do 30 let. Smo pa seveda zainteresirani, da bi v prihodnje sodelovali z mladostniki, mlajšimi od 18 let. Recimo od 15. leta dalje in tudi mlajše. Torej z nami sodelujejo več ali manj športniki iz individualnih disciplin (borilni športi), imamo pa tudi košarkarja, rokometašico, baseballista«. V našem športu nasploh manjkajo osnove. Na primer, v Rusiji gibalno nadarjene otroke v začetku vključujejo v najrazličnejše športe in jih kasneje usmerjajo v bolj eno ali drugo skupino športov (npr. bolj vzdržljivostne športe ali bolj športe tipa moči in eksplozivnosti). Na ta način zagotovijo mlademu športniku pestrost in raznolikost gibanja, omogočijo mu relativno dober razvoj vseh gibalnih sposobnosti, zagotovijo majhno stopnjo stresnih poškodb in seveda kasneje lažje prepoznajo, kater šport je posamezniku bolj pisan na kožo. Vse se začne že zelo zgodaj, nekje pred 10. letom starosti. V Sloveniji je stvar popolnoma drugačna. Marsikateri kadetski ali mladinski trener željen slave, bi naredil vse, da bi njegov športnik ali športniki prišli na stopničke. Preveč se ukvarjajo s specialno pripravo in premalo s splošno. To posledično pri mladih športnikih vodi do poškodb in prenehanja ukvarjanja s športom«.
 
Katera je tista glavna slabost, s katero se srečuje društvo Potentia?
»Težko bi govoril o slabostih. Prej bi dejal, da je glavna pomanjkljivost našega društva finančnega izvora. Na splošno, kar se naše panoge tiče, pa nestrokovnost. Mnogo je trenerjev, ki zase menijo, da so samozadostni. Največja težava je v tem, da niso pripravljeni prisluhniti drugemu strokovnjaku s svojega področja, nekomu, ki morda v danem trenutku več ve od njih. Zato prihaja do številnih konfliktov, ki po pravilu povzročijo razdor znotraj določene delovne skupine oz. športne panoge nasploh. Največ lahko ekipa na kateremkoli področju doseže, če je posameznikom v ekipi vseeno, kdo pobere zasluge za uspeh. V trenerski ekipi Potentie je v ospredju športnik in ne trener. Strinjam pa se, da moramo ljudje komunicirati o dobrih in slabih rečeh dela, ki ga opravljamo, saj smo le tako lahko uspešni«.
 
Kako pa je z določanjem parametrov uspešnosti vaših športnikov in z načinom priprav pred najpomembnejšimi odločitvami (tekme med sezono, priprava na največja tekmovanja,…)?
Kar ne moremo stestirati, ne moremo izboljšati. Skozi teste različnih vaj, gibalnih sposobnosti in umskih značilnosti, pridemo do najpomembnejših ugotovitev. Naša naloga torej je, da športnika pripravimo do napredka na področju, ki mu/ji v danem trenutku povzroča največ preglavic, oz. v katerem je najslabši. Najpomembnejši izmed vseh testov pa je še vedno doseganje športnega uspeha na tekmovanju. To pa je tudi končni rezultat našega dela s člani«.
 
Čisto na koncu pa se dotakniva še vašega sodelovanja z najboljšim motoristom leta v naši deželi, Klemenom Gerčarjem. Kako ga vi vidite?
»Moram priznati, da se prvič srečujem s športnikom iz avto-moto športa. Srečala sva se in bežno pogovorila, kako naj bi najino sodelovanje potekalo. Seveda se bova skozi daljše pogovore tudi bolje spoznala in lažje gradila najin odnos naprej. V kolikor se bom srečal z določeno težavo, mi ne bo nikakršen problem povprašati svojo trenersko ekipo ali zunanje sodelavce, športne psihologe o zadevi, ki mi je v danem trenutku tuja. Ravno v tem se skriva največja moč Potentie, da njeni člani ekipe dihamo kot eno. Prepričan sem, da bomo vsi, tako Klemen kot člani društva, na koncu zadovoljni z napredkom v njegovi karieri«.
 
Pred Potentio in njenim snovalcem Luko Goršetom je zagotovo uspešna prihodnost. Kdor se pri 25. letih odloči za trnovo, a nadvse zanimivo poklicno pot, ponavadi uspeh ne more izostati. Profesionalci, kot so Gorše in njegovi sodelavci na eni ter Klemen Gerčar in ostali vrhunski športniki na drugi strani, nikoli ne ostanejo praznih rok. Do vrha pridejo s skromnimi in odločnimi koraki.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja