Korenine osebnega trenerstva in vadbe za moč

Korenine osebnega trenerstva in vadbe za moč

Pot do sodobnih oblik vadbe za moč in znanosti v ozadju tovrstne vadbe je bila tlakovana z zgodovino mnogih legendarnih herojev, ki so šli vse od bibličnega Samsona in dvigovalca bikov Mila iz Italije pa do ruskih dvigovalcev, kot je bil Alexeyev. Ekshibicionisti in predstavniki najmočnejših mož 19. stoletja so, še posebej v Evropi, položili trdne temelje sistematičnemu razvoju metod za vadbo moči in telesa nasploh ter sprejetju uporabe teh metod v splošni pripravljenosti tako splošne javnosti kot športno-specifične vadbe. V tem članku bomo omenili le nekaj izmed teh pionirjev, ker jih je preveč, da bi našteli vse.

Felice Napoli je bil cirkuški nastopač in začetnik tako imenovanega buma nastopov najmočnejših mož na mednarodni ravni. Rodil se je leta 1820 in nekateri izmed njegovih najbolj znanih vajencev so bili Professor Attila (Louis Durlacher) in Eugen Sandow (Frederick Muller). Tudi Attila je postal zelo znan in je pritegnil kot svoje učence nekatere izmed zopet najbolj znanih telesnih kulturistov in predvsem evropskih vladarjev. Med plemstvo, ki ga je učil, sodijo med drugimi: grški kralj George, angleški kralj Edward, norveški kralj Haakon, šest otrok danskega kralja Christiana, angleška kraljica Alexandra, princesa Dagmar (ki je postala ruska carica) idr.

Tisti čas je bilo treniranje plemstva, bogatih in znanih z utežmi in posebnimi vajami proti uporu dobro utrjen in zaželen poklic, ki gre nazaj približno 150 let. To so bili predhodniki današnjih osebnih trenerjev. Slava in bogastvo najmočnejših mož tistega časa je bil rezultat nenehnih in dobro oglaševanih odrskih tekmovanj in izzivov, ki so navadno potekali ena na ena. Sestavljeni so bili iz različnih eno ali dvoročnih dvigov, nihanj, podpor in manevrov proti različnim vozilom, ljudem in posebno prilagojenim utežnim ročam ter drogom. Enako kot so se plemstvo in bogati udeleževali glasbenih predstav slavnih komponistov in glasbenikov, so se udeleževali tudi teh predstav in dvobojev najmočnejših mož. Namen teh nastopov pa ni bil za najmočnejše može le pritegniti začasno slavo in izpasti kot zabavljači, ampak so bili tudi zgled in še posebej učitelji tako imenovane »telesne kulture«.

Veliki Sandow, rojen v Koningsbergu v vzhodni Rusiji v letu 1867, je bil iskan s strani predsednikov in vladarjev iz celega sveta. Njegovo knjigo Gibanje je življenje je intuziastično sprejelo devet kraljev in kraljic, mnogo princev in princes kot tudi ameriška predsednika William Taft in Woodrow Wilson. Poleg tega, da je premagal mnogo najmočnejših mož svojega časa, je bil tudi radodaren pokrovitelj mnogih dobrodelnih dejavnosti in zgodnji zagovornik bolj higienskih pogojev za delo in življenje za vse ljudi. Del njegove vizije je bil vpeljevanje telesne vzgoje in športa kot šolskega predmeta in redno pregledovanje otrok s strani šolskih zdravnikov in zobozdravnikov. Istočasno pa je potoval po svetu in predaval in promoviral telesno kulturo kot sredstvo za izboljšanje kakovosti življenja. Njegov prispevek je lepo opisan v Ogledalu življenja in športa (8.4.1911):

Njegovo visočanstvo Kralj George je podelil posebno čast gospodu Eugen Sandowu, svetovno priznanemu predstavniku in pionirju znanosti telesne kulture. Gospodu Sandowu je bil podeljen naziv Profesor znanstvene telesne kulture njegovemu veličanstvu.

Izreden interes, ki ga je kralj vedno imel do telesnega zdravja svojih ljudi, je dobro znan in nobena želja kralja ni dražja kot izboljšanje telesne pripravljenosti  splošne javnosti.

Prihod gospoda Sandowa je potrebno obravnavati kot neposredno priznanje nedvomljivih koristi znanstvene telesne kulture. Nobenega dvoma ni, da bo interes, ki ga je pokazal kralj in njegovi podaniki, znatno povečal priljubljenost znanosti telesne kulture, katere gospod Sandow je glavna avtoriteta.

Gospod Sandow je človek, ki se je povzpel s svojim lastnim naporom do mesta, ki ni le državnega ampak svetovnega pomena v znanosti izboljšave človeškega telesa in boju proti telesnemu propadanju, ki je v zgodovinskih obdobjih vedno spremljal napredne civilizacije.

 V mnogih pogledih je bil torej Sandow eden izmed najpomembnejših figur in oče telesne revolucije. Zanimivo je, da so Sandowe metode imele velik poudarek v glavnem na razvoju moči kot temelju zdravja. Pristop, ki je bil skoraj popolnoma prikrit več kot polovico stoletja kasneje s strani znanstvenika za srce in ožilje Kennetha Cooperja iz ZDA. Cooper je močno degradiral vlogo moči in je poudarjal »aerobno« pripravljenost kot mnogo pomembnejšo za splošno zdravje. Potrebno je bilo več kot 25 let in mnogo kvalitetnih strokovnjakov na področju moči, da so ta trend obrnili in ga vrnili tudi v akademski sprejem.

Mnogi od teh zgodnjih pionirjev moči so iznašli zanimive in originalne vadbene pripomočke kot npr.: naprave za potege, naprave s spremenljivim uporom, elastične vzmeti, vrvi, naprave z delovanjem na trenje, kettlebelle, debelejše drogove in utežne ročke s spreminjajočim uporom, različne oblike drogov, izolacijske naprave, obtežene čevlje in različne metalne naprave. Kljub temu pa dandanes obstajajo ljudje, ki trdijo, da so oni izumitelji teh naprav in snovanja, več kot 50 let po originalnih izdelkih. Pomembno je povedati tudi,  da je veliko stvari pri vadbi za moč, bodybuildingu in različnih tehnikah, ki nekateri verjamejo, da so jih iznašli v današnji dobi, v resnici prišlo in je bilo dodobra preizkušenih in uporabljenih v tej dobi raziskovanja telesne kulture.

Zanimivo, da so že nekateri izmed zgodnjih avtorjev pisali nasvete, ki pa jih celo dandanes nekateri trenerji popolnoma prezrejo. Npr. Paschall (1954) je napisal:

Glavna razlika v telesni moči med običajnim vadečim in tekmovalnim dvigovalcem je v glavnem v dveh stvareh: običajni vadeči si prizadeva predvsem izgraditi tako imenovan« trebuh« mišice v primerjavi s tekmovalnim dvigovalcem, ki želi izgraditi predvsem moč kit in vezi. Običajni vadeči je tudi bolj zainteresiran za izvedbo določenega števila ponovitev kot za največji napor. Poleg teh očitnih razlik pa so tudi manjše točke kot npr. vadenje določenih refleksov in razvoj uporabljenih mišičnih vlaken.

Zgodnja imena naprav in metod, ki smo jih omenili zgoraj, so skoraj v celoti zamenjala udarnejša tržna imena in posledično je bilo širši javnosti telesne kulture in pripravljenosti odvzeto znanje in resnica o pravih snoviteljih ter bogata zgodovina zgodnje uporabe vadbenih sredstev in metod.

Vir:

Verkhoshansky, Y. in Siff, M. (2009). Supertraining. Rome: Verkhoshansky.