Moje tri največje strokovne napake

V tem članku bom govoril o svojih največjih strokovnih napakah, ki sem jih naredil kot osebni oz. kondicijski trener na začetku svoje karierne poti. Zakaj sem se sploh odločil za pisanje takega članka? Vedno sem bil mnenja, da se lahko veliko več naučimo iz naših ali tujih napak kot zmag. Iz svojih sem se naučil toliko, da razmišljam, da jih bom zagotovo še kar nekaj naredil. Dejstvo je, da je znanje samo po sebi izredno omejeno. Ne glede na to, koliko znanja imamo, bomo brez izkušenj in seveda občutka, ki pride z izkušnjami, lahko ljudem le zelo omejeno pomagali. Vedno sem bil velik kritik ljudi, ki nenehno samo nabirajo znanje in ga nikoli ne uporabijo. To izhaja predvsem iz tega, da se bojijo delati napake. Vendar pa so napake neizbežne, če želite postati strokovnjak na pravzaprav kateremkoli področju. Stvar debate je le, kako velike ali majhne napake delate, oziroma jih boste naredili. Vesel sem, da lahko rečem, da se pod mojim nadzorom v desetletje dolgi karieri nihče ni resneje poškodoval. Seveda so bili nategi mišic, ki so na vsake toliko časa sestavni del resnega treninga in podobne poškodbe, ki se pozdravijo v roku nekaj dni. Ni pa bilo nikogar, ki bi potreboval operacijo ali večmesečno okrevanje oz. zdravljenje. Sedaj, ko smo to razjasnili, pa lahko preidemo na napake.

  1. PREMALO INDIVIDUALEN PRISTOP

Čeprav se v teoriji nenehno poudarja, da mora biti trening prilagojen za vsakega posameznika posebej, pa sem v praksi to izredno pomembno dejstvo zares dojel in razumel šele po nekaj letih vsakodnevnega treniranja zelo različnega spektra ljudi. Različnih predvsem po njihovi anatomski zgradbi, predhodno izvajani vadbi, predhodnih poškodbah in starosti. Nekateri pravijo, da je vadba hkrati tako znanost kot umetnost, vendar osebno menim, da je v tem primeru mnogo bolj umetnost kot znanost. In nekateri trenerji enostavno imajo boljši občutek za to umetnost kot drugi. Individualni pristop pa mora v zakup vzeti tudi mnoge druge značilnosti, kot so prehrana, število vadbenih enot, vrsta vadbe, ostali psihološki in telesni stresni dejavniki ter druge značilnosti. Poglejmo primere:

  • če nekdo reče, da se lahko prehranjuje le trikrat na dan, vi pa mu podate jedilnik s sedmimi obroki dnevno ali pa se niste pripravljeni poglobiti v osebo in temeljito pregledati in analizirati njegove trenutne prehrane in predlagati izboljšav oz. postopno uvajati spremembe nimate individualnega pristopa
  • če predpišete 50-letniku trening, ki je primeren za 20-letnika, nimate individualnega pristopa
  • če ne izberete ali ne znate izbrati drugih prilagojenih različic neke vaje človeku, ki osnovnih različic ne more izvajati, boditi zaradi poškodbe ali prezapletenosti vaje, nimate individualnega pristopa
  • če nekomu predpišete vajo, ki je popolnoma zgrešena glede na njegovo anatomsko zgradbo, potem nimate individualnega pristopa
  • če nekomu predpišete vadbo popolnoma neodvisno od tega, kaj je ta oseba počela v preteklosti, potem nimate individualnega pristopa

Če zares želite individualni pristop, potem je trener z bogatimi izkušnjami in dobrim občutkom ne samo za trening, ampak za ljudi nasploh, ena najboljših naložb, ki jih lahko naredite.

  1. PREMALO POUDARJANJA ŠIBKIH TOČK

Sprijaznimo se, ljudje imajo najrajši vaje, ki jim bodo pomagale, da bodo dobro izgledali v ogledalu. In celo športniki najraje trenirajo mišice, ki jih imajo že tako ali tako dobro natrenirane oz. močne. Vendar pa v prvem primeru to ne le da pogosto vodi v poškodbo, ampak tudi ne izgleda ravno lepo, če so mišice na eni strani sklepa bistveno večje kot mišice na drugi strani, oz. da izgledate kot »kornet« z močno natreniranim zgornjim delom telesa in šibkimi nogami. Pri športnikih pa to pogosto vodi v zmanjšano športno zmogljivost in prav tako v poškodbe, namreč če so mišice na eni strani sklepa dosti bolj razvite kot mišice na drugi strani, to vodi v poškodbo dotičnega sklepa. Čeprav sem že na samem začetku treniranja ljudi razumel pomen treniranja šibkih točk, pa sem to še premalo poudarjal in včasih zaradi pomanjkanja izkušenj težje oz. pozno zaznal.

Pomembno je, da z ljudmi pretežno izvajamo večsklepne vaje, saj le skozi njih zaznamo šibkosti kot npr.:

  • kolena nam potegne navznoter pri počepu
  • pri mrtvem dvigu damo pretiran poudarek na hrbet
  • pri potisku s prsi potiskamo pretirano k obrazu
  • pri počepu zadaj se nagnemo pretirano naprej s trupom
  • pri mrtvem dvigu drog odpotuje proč od golenice
  • pri potisku s prsi nimamo trdne baze (zgornjega dela hrbta)

Napak je lahko veliko pri vseh različnih vajah in različicah. Tu sem jih naštel le nekaj za primer. Nekaj od teh sem delal tudi sam, ko sem pričel z dvigovanjem uteži. Pri vseh teh napakah pa ni bistveno le, da jih opazimo, ampak tudi, da čim prej predpišemo nove vaje, oz. popravimo trening v smeri, da odpravimo šibkosti čim hitreje.

  1. PREVELIKA RAZNOLIKOST TRENINGA

Mnogi viri navajajo, da naj bi vaje menjali na vsake tri tedne do enega meseca. Velika napaka. Zamenjava vaje bo zelo različna za različno prilagojene posameznike na vadbo. Začetnik bo lahko delal tri ali več mesecev enako vajo in v njej vseskozi napredoval. Vrhunskemu športniku pa se bo napredek po 14-dnevnem izvajanju enake vaje že popolnoma zaustavil. Seveda je odvisno tudi, kolikokrat na teden izvajamo tovrstno vajo. Vendar v vsakem primeru moramo jasno vedeti, kdaj se posameznik na vajo navadi, oz. kdaj neha v njej napredovati. To še posebno velja za ljudi, ki se trudijo z vadbo pridobiti več mišične mase. Namreč v prvih nekaj tednih se telo navadi gibalnih vzorcev vaje in poveča zaradi tega moč, ne pa nujno mišične mase. Mišična masa se zaradi izvajanja iste vaje začne povečevati šele po nekaj tednih in ravno takrat večina ljudi vajo zamenja. Če že resnično želite zamenjati vajo, raje namesto nove vaje uporabite drugo različice stare. Uporabite drugačno metodo ali drugačno ponovitveno območje. Po mojih izkušnjah veliko trenerjev pogosto menja vaje samo zaradi motivacije posameznika, oz. da vadba ne bi postala preveč monotona. Samozavestni trenerji tega enostavno ne rabijo početi, ker vedo, kaj bo posameznika pripeljalo do želenega cilja. Vztrajajo pri cilju, ki sta si ga skupaj s posameznikom zadala, ne pa pri človeku. Do mojstrstva ne pridemo s petimi ponovitami na stotine različnih vaj, ampak z izvajanjem petih vaj s stotisočimi ponovitvami.

Zagotovo sem naredil še marsikatero napako, vendar te bi izpostavil iz spomina kot največje in verjamem, da se bo marsikateri drug trener našel v njih.