Povečevanje človeškega potenciala na področju zmogljivosti ima močan, pozitiven vpliv na širšo skupnost. Povečevanje zmogljivosti v »normalni populaciji« sedaj postaja upravičeno delovanje psihološke skupnosti (Mahoney in Avener, 1977). Tekmovalni šport nudi mnogo vzporednic zahtevam in stresorjem vsakdanjega življenja. Raziskave v tej smeri kažejo, da se bo športnikova zmogljivost povečala, če se bo povečala tudi njegova samopodoba (Howard in Reardon, 1978). Pri tem pa si moramo postaviti dve ključni vprašanji: Katere umske spremenljivke moramo spremeniti, da se zmogljivost poveča? In, katere tehnike bodo v največji meri pospešile ta proces? Ellis (1971) ter Howard in Reardon (1978) so pokazali, da glavni umski spremenljivki – samopodoba (Fitts, 1965) in tesnoba (anksiety) (Speilberger, 1971) v veliki meri vplivata na človeško zmogljivost (Howard in Reardon, 1986).
Samopodoba je organizirana struktura, ki daje smer našemu čustvenemu, umskemu in vedenjskemu delovanju. Negativne pristopne izjave o sebi so povezane z negativnim čustvovanjem, kot npr. tesnobo (Ellis, 1962) ali čustveno nezrelostjo, z nekontroliranimi psihološkimi stanji, kot so: pretirano vzburjenje, povečan srčni utrip in potenje (Graham, 1970) in vedenjskimi neučinkovitostmi, kot npr. nezmožnost opravljanja gibalnih nalog (Howard in Readon, 1978). Adler (1924, 1927) je verjel, da zaznava in razlaga dogodkov odločilno vplivata na čustvovanje in vedenje. Ellis (1971) je navedel približno 200 raziskav, ki to potrjujejo. Primarna hipoteza je, da obstaja visoka spoznavna (kognitivna) kontrola nad vsemi telesnimi procesi. Iz tega vidika lahko gledamo samopodobo kot trditve o sebi, ki se med spoznavno terapijo spreminjajo v pozitivni smeri. Fitts (1954, 1965, 1972) se je uveljavil kot vodilna avtoriteta pri raziskovanju samopodobe. Preučil je povezanost med samopodobo in zmogljivostjo v mnogih različnih idejah in populacijah. Prišel je do dveh ugotovitev:
1. optimalna samopodoba je povezana z učinkovitejšo zmogljivostjo
2. ko imata dva posameznika enake sposobnosti, bo tisti z boljšo samopodobo zmogljivejši
Raziskava, ki sta jo izvedla Nelson in Furst (1972), prikaže vpliv pričakovanja na tekmovalno zmogljivost. Pozitivna samopodoba učvrsti posameznikova pozitivna pričakovanja (Howard in Reardon, 1986).
Še ena psihološka spremenljivka, ki je pomemben dejavnik zmogljivosti, je tesnoba. Tesnoba je pogosto povezana s spoznavnim delom (Ellis, 1962; Spielberger, 1971; Tosi, 1974; Velten, 1968), ki ga označujemo kot nesposobnost predvideti, ali se spopasti s svetom ali specifično travmo (Adler, 1927; Ellis, 1973). Visoka stopnja tesnobnega stanja ali predtekmovalne napetosti ima negativen vpliv na športno zmogljivost (Wankel, 1977; Johnson, 1961). Po drugi strani pa padanje zmogljivosti pod visoko stopnjo tesnobe ni bilo potrjeno z raziskavami, še posebej pri športnikih (Martens, 1972). Mahoney in Avener (1977) menita, da so spoznavne strategije spopadanja s tesnobo lahko pomembnejše kot absolutni nivoji tesnobe. Ugotovljata, da čeprav imajo npr. uspešni gimnastiki višjo predtekmovalno napetost, pa jo uspejo zmanjšati (z različnimi spoznavnimi strategijami) tik pred nastopom. Howard in Reardon (1978) ugotovljata, da spoznavne strategije, ki zmanjšujejo tesnobo, ne zmanjšujejo le tesnobe, ampak tudi povečujejo športno zmogljivost. Tesnoba in samopodoba sta torej medsebojno povezani. Reardon in Tosi (1977) menita, da so izboljšave v samopodobi močno povezane z znižanjem negativnih čustvenih stanj (Howard in Reardon, 1986).
Vir: