Športna hipnoza – mit ali revolucija? 1/2. del

Drugo zastavljeno vprašanje pa je: Katere psihološke tehnike lahko najbolj povečajo zmogljivost? Kognitivne (spoznavne) rekonstruktivne tehnike smo že omenili za izboljševanje samopodobe in zmanjševanje tesnobe ter posledično povečevanje zmogljivosti. Še ena široko uporabljena psihološka tehnika za višanje zmogljivosti je hipnoza. Npr. Johnson in Kramer (1961) sta uporabila posthipnotične sugestije za povečanje potiska z drogom do odpovedi. Garver (1977) je uporabil spoznavne vaje in hipnozo za dvig zmogljivosti in sestavo živčnih poti. Prav tako je Marcuse (1965) hipnozo uporabil kot tehniko za sprostitev in zniževanje tesnobe. Poročajo tudi o številnih drugih raziskavah, kjer se je hipnoza uporabila za višanje zmogljivosti. Ampak večina teh raziskav se je ukvarjala z izoliranimi pojavi, namesto da bi uporabili celosten pristop za višanje zmogljivosti. Veliko uporabljenih tehnik tudi niso raziskovali sistematično in posplošeno. Izjema povedanemu je Marcuse (1965), ki je pri delu z japonskimi olimpijskimi športniki uporabil hipnozo, stopnjevano sprostitev, avtogeno vadbo, spodbude in svetovanje v celovitem pristopu (Howard in Reardon, 1986).

Celosten pristop k pospeševanju zmogljivosti je lahko optimalno uspešen, če preoblikuje samopodobo, tesnobo in zmogljivost. Tako kognitivne rekonstruktivne tehnike kot hipnoza so pokazale velika obetanja pri razvijanju teh spremenljivk.

Raziskava, ki sta jo izvedla Howard in Reardon (1986), je prikazala učinkovitost spoznavne terapije s hipnotsko vizualizacijo, ki je ţe pokazala učinkovitost pri spreminjanju kliničnih in nekličnih motenj (Reardon in Tosi, 1977; Gwynne idr., 1978; Howard in Reardon, 1978). Ta pristop so specifično uporabili za dotičen raziskovalni problem spodbujanja živčno-mišične zmogljivosti, spreminjanja samopodobe in zmanjševanja tesnobe. Močne spoznavne vaje so uporabili za spodbujanje živčnih poti in zmogljivosti. Prav tako so uporabili zelo živo hipnotsko vizualizacijo z namenom povzročiti hitrejšo mišično rast v raziskovalnem vzorcu športnikov (Howard in Reardon, 1986).

Vemo, da mišična dejavnost ni izolirana od psiholoških procesov, ampak je v bliţnji zvezi z motivacijsko stopnjo vsakega športnika. Posledično odloča o izidu v športni zmogljivosti. Raziskave kažejo, da lahko z uporabo hipnoze pri neprilagojenem človeku dvignemo moč do 35%, pri dobro prilagojenem športniku pa do 10% (Verkhoshansky in Siff, 2009). Predhodna beseda, ki zadeva težo bremena, lahko spremeni napetost delujočih mišic. Na primer beseda »težko breme« poveča napetost v delujočih mišicah roke, pri čemer beseda »lahko breme« zmanjša napetost istih mišic (Farfel, 1961; v Verkhoshansky in Siff, 2009). Raziskave so prav tako pokazale, da lahko pod ustreznimi pogoji hipnoza zviša mišično moč za 22,5% in jo zniža za 31,7% (Ikai in Steinhaus, 1961; v Verkhoshansky in Siff, 2009).

Zanimive so tudi raziskave živčno-mišičnih odzivov pacientov s hemiplegijo ob prisotnosti elektrostimulacije pod hipnozo. Pajntar, Roškar in Vodovnik (1985); Roškar idr. (1980) so ugotovili, da so mišični odzivi pod hipnotskimi sugestijami intenzivnejši kakor v budnem stanju. Amplituda M-vala je bila večja in oblika vala se je pod vplivom hipnotskih sugestij bolj spremenila. Zaključimo lahko, da se je pod hipnozo povečalo število aktiviranih motoričnih enot, čeprav je električna stimulacija ostala nespremenjena. Povečano število motoričnih enot z istimi parametri elektične stimulacije lahko pripišemo povečani vzdraženosti motoričnih živcev ali supraspinalnemu facilitacijskemu pritoku kot rezultat hipnotskih sugestij (Pajntar, 1998 v Hawkins in Heap, 1998).

Vir:

Gorše, L. (2012). Moč v Borilnih športih: Teorije, zakoni, načela, metode in primeri vadb moči v borilnih športih. Ljubljana: samozaložba. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja