Ena od definicij pravi, da je kondicijski oz. trener telesne pripravljenosti strokovnjak, ki uporablja vaje specifično za izboljšanje športne zmogljivosti na tekmovanjih. Vendar je po mojem mnenju to zelo pomanjkljiv in suhoparen opis, kdo kondicijski trener v resnici je. Kondicijski trener je mnogo, mnogo več kot to.
Mogoče bolje spoznamo, kdo je kondicijski trener, z opisom športnega treniranja: »Treniranje je velik izziv, ki ni za šibke po srcu. Zahteva dolge ure in intenzivno interakcijo z ljudmi, ki so v tekmovanju z drugimi in sami s seboj. Vrti se okoli skupka čustev, ki vsebuje uspeh in poraz, veselje in žalost. Povezano je z željo po zmagi in trudom, ki vodi do tja, ter s spopadanjem z učenjem, kako sprejemati poraz. Vsebuje tudi priložnost udeleževanja, zabave in sodelovanja z drugimi proti istemu cilju.«
Iz tega opisa lahko sklepamo, da je kondicijski trener v prvi vrsti vodja. Pogosto trenerji, sploh kondicijski, popolnoma spregledajo to dejstvo. Seveda strokovnost trenerja je izredno pomembna, vendar še zdaleč ni vse. Lastnost »biti dober vodja« se uvrsti zelo visoko pri odlikah kondicijskega trenerja. Ampak, kaj pravzaprav je vodenje?
»Vodenje ni naziv, ampak obnašanje«, bi rekel Robin Sharma, strokovnjak za vodenje. Obnašanje lahko naredi trenerja odličnega ali ga pokoplje. Poglejmo si deset vedenjskih lastnosti, ki pripeljejo kondicijskega trenerja do odličnosti:
POŠTENOST
Trener mora vse svoje športnike obravnavati enako. Pri tem igra veliko vlogo predhodno postavljanje pravil, ki veljajo enako za vse športnike in seveda sankcij oz. možnih nagrad za upoštevanje teh pravil. Posledično je pomembno tudi dosledno trenerjevo odzivanje na kršenje ali upoštevanje teh pravil. Ta lastnost je še posebno pomembna pri trenerjih kadetskih in/ali mladinskih ekip, saj mlajšim športnikom s pristranskostjo lahko naredimo veliko krivico in s tem popolnoma uničimo odnos med športniki in trenerjem.
KOMUNIKACIJA
Nihče se še ni naučil nič s poslušanjem samega sebe. Dober trener je dober poslušalec. Na tak način lahko hitro spozna šibkosti in moči posameznega športnika in se mu lahko učinkoviteje približa. Druga pomembna lastnost pri komunikaciji trenerja pa je jasno posredovanje svojih idej in nalog športnikom. Če na obrazu športnika opazimo zmeden izraz in ne vemo, kako bi mu drugače razložili, kar mu hočemo povedati, potem je morda čas za izboljšanje naših komunikacijskih sposobnosti.
SMISEL ZA HUMOR
Šport je lahko poln razočaranj in skozi nobeno razočaranje ne bomo prišli hitro, če zaženemo paniko, pademo v depresivno razmišljanje ali se v jezi deremo na svoje športnike oz. ekipo trenerjev. Smeh lahko pri tem igra veliko vlogo. Dober kondicijski trener spodbuja svoje športnike, da se smejejo svojim napakam. Na tak način usvarimo »zdravo« okolje, kjer se ljudje lažje približajo eden drugemu, namesto, da se bojijo eden drugega oz. trenerja.
ODLOČNOST
Odločen trener odseva notranje kvalitete, kot so visoka samozavest, samopodoba in samospoštovanje. Verjame, da zmore in zna nekaj narediti in posledično tudi naredi. Njegove odločitve so hitre, ampak ne prenagljene. Odločitvam je predan, ampak ni trmast. Je premišljen, ampak ni obseden.
PREDANOST
Predanost v prvi vrsti pomeni visoko kapaciteto za delo in posledično udejanjenje te kapacitete. Dober kondicijski trener vodi »s prve bojne linije«, kot se temu reče. Športnikom iz dneva v dan dokazuje, da trdo dela na vseh nivojih. Drži se vseh svojih obljub in naredi tudi tisto, kar je rekel že dolgo nazaj, čeprav ga je morda vnema, v kateri je rekel, že zdavnaj zapustila.
POZITIVNOST
Vrhunski trener ve, da je 20%, kaj se zgodi in kar 80%, kako se on na to odzove, zato iz tudi najtežje situacije naredi najboljše. Zaveda se, da ima vsak kovanec dve strani, vsaka palica dva konca, oz. da se v vsaki, na prvi pogled slabi stvari, skriva pozitivna. Pozitivne odlike vidi, ko jih nihče drug ne in nasploh je celoten njegov odnos s športniki ali ostalimi trenerji upanja vzbujajoč, tudi ko se vse zdi brezupno.
NAVDIHOVANJE
Odličen trener v prvi vrsti navdihuje s svojim zgledom, s svojim delom in značajem. Trener, pri katerem je neskladnje med njegovimi dejanji in besedami, ne more navdihniti nikogar. Zato najprej navdihuje nebesedno in šele v drugi vrsti pride besedno navdihovanje, če je le-to potrebno. Ko športnik potrebuje navdih, ga spomnimo, zakaj sploh počne, kar počne. Tako športniki kot ljudje na splošno postanemo včasih tako ujeti v vsakdanje navade, da popolnoma izgubimo pregled na celotno sliko.
EMPATIJA
Empatija je sposobnost vživljanja v drugega človeka. Kako le-ta razmišlja in kaj občuti ob določenih situacijah. Trenerji, ki ne gojijo te sposobnosti, nikoli ne bodo mogli biti niti povprečni trenerji. S to sposobnostjo trener zna občutiti pri športniku kaj, kdaj, koliko in kako. Paziti pa mora, da se ne vživi v drugo osebo toliko, da ga še dodatno začnejo obremenjevati problemi te osebe.
ODGOVORNOST
Odgovornost pomeni, da je kondicijski trener sposoben sprejemati posledice svojih odločitev. Če so njegovi športniki uspešni, ni problema. Kaj pa če trenutno ali nasploh niso? Vse preveč trenerjev nenehno krivi zunanje dejavnike, kot npr.: športnike, opremo, vadbene prostore, finančna sredstva in podobno. Trener, ki ne zna sprejeti odgovornosti za svoja dejanja, se ne more izboljšati in posledično postati uspešnejši. Kondicijski trener mora realno znati presoditi, kdaj in če morda nosi del ali celotno odgovornost in to tudi priznati ter se soočiti s posledicami.
VIZIJA
Kondicijski trener brez vizije je kot hrček, ki teče v krogu. Ja, mogoče veliko naredi, ampak nikamor ne pride. Na podlagi jasne vizije, se pravi, kaj želimo doseči, si trener postavlja cilje, ki so zahtevni, ampak realno dosegljivi. Jasna vizija trenerja vedno znova osredotoča na pomembne stvari, namesto da počne tiste, ki nimajo druge naloge, kot da zapolnijo čas. Vizija pa ne more priti drugače kot tako, da trener goji visoko strast do svojega poklica.
Želim vam uspešno dvigovanje, predvsem pa ostanite močni!
VIRI:
1. American Kinesiology Association. (2011). Careers in Sport, Fitness, and Exercise. Champaign: Human Kinetics
2. Chambers, D. (1997). Coaching The Art and Science. Toronto: Key Porter Books Limited.