Osebno trenerstvo ni za vsakogar!

Ideja osebnega trenerstva je pravzaprav zelo star koncept, ki lahko rečemo izvira že iz Antične Grčije ali morda še prej. Že takratni filozofi so imeli poleg svojih šol tudi osebne učence, katerim so bili mentorji. Pravzaprav je dejstvo, da noben uspešen človek ni zares uspel sam, ampak je na svoji poti dobival mnenja, predloge, ideje, popravke itd. od vsaj enega uspešnejšega človeka na tistem področju. S tem se je izrazito pospešil njegov napredek v primerjavi s skupinami drugih ljudi ali da je moral znanje nabrati sam preko izkustev in/ali literature.

Dandanes osebno trenerstvo ali mentorstvo lahko najdemo na skoraj vseh področjih človeškega delovanja. Športno področje oz. področje telesne vadbe je v resnici dokaj pozno prevzelo idejo osebnega trenerstva, kot ga poznamo danes, v primerjavi z drugimi področji, kot je npr. kultura ali znanost. Eden izmed razlogov za to zagotovo tiči v dejstvu, da so se debelost in vse bolezni, povezane z njo, praktično podvojile v zadnjih desetletjih. Posledično je tudi nezmožnost shujšanja eden izmed najpogostejših razlogov za obisk in vadbo pod vodstvom osebnega trenerja. Vendar pa kljub temu to še zdaleč ni edina pomembna korist, ki jo lahko oseben trener nudi.

Odločitev za obisk ali vadenje pod vodstvom osebnega trenerja ni vedno enostavna, saj trener ne predstavlja le človeka, ki vodi proces telesne vadbe, ampak mnogo, mnogo več. Osebni trener, učitelj ali mentor na pravzaprav kateremkoli področju mora izžarevati lastnosti, ki bi jih vi radi imeli, zna v vas videti potencial, ki ste ga zmožni doseči, in zmore tudi pokazati pot do tega potenciala, oz. vas po poti voditi. Torej je najpomembnejša pridobitev z vadenjem oz. mentorstvom pod vostvom osebnega trenerja trajno spreminjanje življenjskih navad posameznika, predvsem tistih, ki so povezane s telesno dejavnostjo in prehrano.

Tako da ljudi, ki iščejo le hitre rešitve, v Potentii odslovimo ali pa odpadejo že na samem začetku, saj v nasprotnem primeru to vodi v odpore in nezadovoljstva tako trenerja kot vadečega. Iz lastnih izkušenj govorim, ko rečem, da je zagotovo bolje za obe strani, da trener odkloni sodelovanje, če vidi, da se ne bosta mogla ujeti na eni strani s cilji in trudom vadečega ter na drugi strani načinu delovanja trenerja. Dejstvo je, da kvalitetno osebno trenerstvo ni za vsakega. Vendar pa v tem primeru potrebuje trener kar nekaj moralne drže, da naredi tisto, kar je prav in ne tisto, kar mu bo prineslo morda na kratki rok večji zaslužek in seveda izkušenost, da prepozna takega človeka že na samem začetku.

Ne glede na kvaliteto osebnega trenerstva oz. trenerja pa ima še vedno vsak trener določeno število ljudi, ki ne dosežejo svojih ciljev iz različnih razlogov. Bodisi prej odnehajo, ne pokažejo dovolj truda ali se enostavno s trenerjem oz. njegovim sistemom vadbe ne ujamejo. Statistika si je v zvezi s tem zelo enotna. Statistično nekje 1/3 ljudi popolnoma doseže svoje cilje, 1/3 ljudi delno doseže svoje cilje in 1/3 jih ne doseže. Tako statistiko lahko pri sebi potrdi vsak osebni trener, ki je sploh treniral dovolj ljudi, da lahko začne zadevo preučevati. Zanimivo pa je, da tovrstna statistika ne velja samo za osebne trenerje pri telesni oz. športni vadbi, ampak velja pravzaprav tudi pri zdravnikih, raznovrstnih terapevtih, psihologih, finančnih svetovalcih in pravzaprav vseh, ki imajo svojo klientelo oz. nudijo dovolj dolgo osebno mentorstvo.

Na kratko lahko rečemo, da ima kvalitetno osebno trenerstvo mnoge prednosti. Skozi zgodovino se je osebni pristop potrdil kot najučinkovitejši . Na področju telesne vadbe lahko zagotovo bistveno hitreje in hkrati varneje pripelje posameznika na višji nivo delovanja in mu s tem prihrani ogromno časa in lahko tudi kar nekaj poškodb. Vendar pa je kvalitetno osebno trenerstvo le za visoko notranjemotivirane posameznike (trener lahko namreč skrbi le za zunanjo motivacijo) in hkrati take, ki so pripravljeni trajno spreminjati svoje življenjske navade, povezane predvsem s telesno dejavnostjo in prehrano. Večina ljudi na žalost preneha z uvajanjem novih navad ravno v prelomnem trenutku – ko bi se morali toliko spremeniti, da bi navade popolnoma prevzeli. Vendar za tiste, ki vztrajajo do konca, so pridobitve lahko neizmerne.