Športna hipnoza – mit ali revolucija? 2/1. del

Hipnoza je človeški pojav in je stara toliko kot človek. Uporabljali so jo v Egiptu pred 3000 leti. Uporabljali so jo v Grških preročiščih, perzijski magiji, hindujski fakirji in indijski jogiji. Prvi zapis o hipnozi je, po Eskulapu, spanje v templjih v Egiptu in Grčiji. V srednjem veku je v Evropi prevladovala odrska hipnoza (pridih okultnosti). Franz Anton Mesmer pa je leta 1775 prvi podal naturalistično razlago hipnoze. Hotel je izločiti pridih okultnosti in je razlagal trans. Uporabljal je teorijo o živalskem magnetizmu. Komisija, ki naj bi ocenjevala njegovo delo, v njej je sodeloval tudi Benjamin Franklin, je ugotovila, da ne moremo govoriti o magnetizmu, da je hipnoza le rezultat sugestije in predstavljivosti. James Bride, škotski zdravnik, je prvi uporabil besedo »nevrohipnoza«, ki so jo kasneje skrajšali na hipnoza. Sprejel je psihološko teorijo hipnoze in je trdil, da je hipnoza posledica duševnega osredotočenja na eno prevladujočo idejo, ki jo je imenoval monoideizem. James Esdale, škotski kirurg, pa je v Indiji napravil v začetku prejšnjega stoletja preko 300 velikih in nešteto majhnih operacij v hipnozi kot edini anesteziji. Uporaba kloroforma v letu 1858 je zmanjšala uporabo hipnoze v anesteziološke namene (Pajntar, 2010).

Po dolgi zgodovini zavračanja in dvomov zdravnikov glede hipnoze je v letu 1955 British Medical Association vpeljala učenje hipnoze in sprejela hipnozo kot medicinsko vedo. V letu 1958 je isto storila še American Medical Association in kmalu še American Psychological Association (Pajntar, 2010). V Sloveniji to v slabih šestih desetletjih še vedno niso uspeli storiti. Uradne zdravstvene ustanove so bile vedno zelo počasne pri priznavanju hipnoze. To je držalo za Mesmerja, britanske zdravnike in drži tudi za nekatere športnike in trenerje danes. V Sloveniji danes deluje Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije, ki združuje strokovnjake z različnih področjih (predvsem področja medicinskih ved), kjer se smatra hipnozo kot potrebno in učinkovito pomagalo. Pri nas pa sta za širjenje in delovanje na področju športne hipnoze zaslužna predvsem psihologa Matej Tušak in Janez Rojšek.

Kaj je hipnoza? Pajntar (2010) pravi, da je hipnoza spremenjeno stanje zavesti, intenzivne sprostitve in hkratnega osredotočenja. V takem stanju sugestije postanejo sprejemljivejše in učinkovitejše (hipersugestibilnost). Posledično sugestija, ki jo velikokrat ponovimo, vzpostavi živčno pot, ki vodi do pogojnega refleksa in kasneje uporablja to povezavno pot v možganih.

Poznamo štiri vrste hipnoze. Prve tri se med seboj močno razlikujejo (Pajntar, 2010):

  • odrska (nosi veliko odgovornost za slab sloves hipnoze, uporablja se izključno za zabavo),
  • klasična (ima red, ni prilagodljiva)
  • Eriksonova (nima reda, zelo prilagodljiva, danes najbolj uporabljena v terapevtske namene)
  • avtohipnoza (najbolj podobna klasični, le da jo izvajamo na samemu sebi)

Športna hipnoza s terapevtom je mešanica klasične in Eriksonove hipnoze. Tudi teorij hipnoze je veliko. Bras (1977) navede najbolj znane med njimi, vsaka od njih pa prinese del sestavljanke k celotnemu pojasnjevanju hipnoze:

  • teorija histerije
  • teorija spanja
  • teorija igranja
  • teorija hipersugestibilnosti
  • teorija disociacije
  • teorija kondicioniranja
  • psihoanalitična teorija hipnoze

Nekateri miti in zgrešena mnenja o hipnozi (Pajntar, 2010):

  • hipnotizer ima skoraj popolno moč nad subjektom
  • oseba v hipnozi izgubi zavestno mišljenje
  • dobro se da hipnotizirati osebo, ki ima slabo voljo
  • v hipnozi se priznajo globoke skrivnosti
  • oseba postane preveč podvržena hipnozi
  • enačenje hipnoze z lahkovernostjo
  • strah, da ne bi dosegel globoke hipnoze

Pajntar (2010) pravi, da so kontraindikacije v neterapevtskem delu pod hipnozo možne v naslednjih primerih:

  • psihotični bolniki
  • močno emocionalno moteni
  • močno depresivni ali suicidalni in
  • pri srčnih obolenjih, astmah, epilepsijah ipd.

Se pravi kontraindikacij pri osebah, ki v zasebnem in družbenem življenju relativno dobro delujejo, in športnikih, ki v športu ravno tako dobro delujejo, praktično ni.

Vir:

Pajntar, M. (16.11.2010). Osnove medicinske hipnoze. Skripta, Ljubljana: Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije.