SPROŠČANJE NAPETOSTI

Sproščeno stanje spodbudi večino drugih uporab hipnoze, kot je npr. vizualizacija, krepitev ega, postavljanje ciljev, zniževanje bolečine in nadzorovanje vzburjenosti in osredotočenja. Ko sta sproščena tako telo kot um, je športnik bolj dojemljiv za predstavo popolnega nastopa, za sprejem sugestij, za postavljanje primernih ciljev in za vplivanje na idealne nivoje vzburjenja. Poleg sugestij, ki jih športnik dobiva med sproščenim stanjem, pa je tudi sprostitev sama po sebi pomembna. Hipnoza je lahko učinkovit dodatek npr. vajam za raztezanje. Športniki, ki se naučijo izvajati raztezne vaje pod lahkim transom, uspejo doseči večji obseg giba hitreje in lažje. Športnik v primerno sproščenem stanju je bolj zmogljiv in ima manjšo nagnjenost k poškodbam. Moramo se zavedati, da je pojem sproščenosti, ko ga povezujemo s stanjem, kako naj bi se športnik počutil, ko izvaja nek šport, lahko zavajajoč. Želena sproščenost ni »stanje mlahavosti« ali stanje, kakršen izgleda športnik, ko je v transu. Sproščen športnik čuti moč in kontrolo nedotaknjeno s strani napetosti, njegovo gibanje pa je tekoče in gladko. Nekateri športniki opisujejo to stanje kot biti »in the flow« oz. doživeti občutek »preplavljanja« [2]. Hipnoza in vizualizacija lahko pomagata športniku doseči to stanje zmogljivosti [1].

 

VIZUALIZIRANJE POPOLNEGA NASTOPA

Čeprav je vizualizacija že dolgo del trening rutine športnika, je prispevek hipnoze pri ojačevanju intenzivnosti vizualizacije skoraj nepriznan. Ljudje pogosto izvajajo vizualizacijo, ko niso v transu, vseeno pa je vizualizacija v transu bolj jasna in močna. Liggett [3] je v raziskavi rekel udeležencem, naj si predstavljajo različne situacije – da vadijo sami, da vadijo pred drugimi, da gledajo športnega kolega, kako naredi napako in da tekmujejo na srečanju. Udeleženci so si predstavljali vsako situacijo izven in v transu. Polovico časa je bila je bila hipnotska vizualizacija na prvem mestu, drugo polovico pa na drugem. Uporabil je skalo, kjer je moral subjekt oceniti jasnost vizualizacije z ocenami od 1-5, na štirih dimenzijah:

• Kako jasno so videli?
• Kako jasno so slišali?
• Koliko so kinestetično občutili?
• Koliko čustev so občutili?

Športniki so bili: gimnastiki, golfisti, gorski kolesarji, igralci ragbija, igralci tenisa, vaterpolisti in nogometaši. Povečana jasnost hipnotske vizualizacije je bila očitna, ne glede na to, ali je hipnotska vizualizacija prišla prva ali druga, ne glede na šport in ne glede na to, kateri vidik vizualizacije se je meril. Hipnoza torej močno poveča jasnost vizualizacije. Raziskava ni zajela vprašanja, če je bolj jasna vizualizacija bolj učinkovita, vendar avtor trdi, da njegove izkušnje kažejo tudi na to dejstvo [1].

 

 

Dodatna prednost vizualizacije v transu je ta, da lahko subjekt upočasni realnost. Zmožnost popačenja realnosti, v našem primeru časa, je ena izmed lastnosti transa. Popačenje časa se je pokazalo učinkovito pri perfekciji dejavnosti, ki jih športnik ne more vaditi počasi. Louganis in Marcus[4] opisujeta, kako je skakalec v vodo uspešno uporabil vizualizacijo s počasnim gibanjem, da se je naučil novega skoka. Če bi uporabili vizualizacijo skupaj s hipnozo bi bila toliko bolj učinkovita [1].

 

POVEČEVANJE ENERGIJE

Športniku se sugerira, da si predstavlja in čuti, kako z vsakim vdihom prihaja energija v njegovo telo. Po globokem vdihu bo subjekt počasi izdihnil. Potem ponovno vdihne in ko zopet izdihuje, se sugerira izvedba tehnike. Tempiranje teh dveh vdihov in izdihov bo drugačno za različne športe. Sugeriranje tega v transu, poveča občutek moči, ko izvaja športnik določeno vajo s pomočjo vizualizacije. Globoki vdihi prinesejo več kisika v telo in posledično več energije mišicam. Poleg tega, če se športnik popolnoma zaveda vseh mišic, ki bodo med določeno vajo aktivne, bo to povečalo njihov izkoristek. Tempirati je tudi treba večji napor med izdihovanjem kakor vdihovanjem. Vse to pripomore k večji zmogljivosti [1].

 

VIŠANJE MOTIVACIJE S POSTAVLJANJEM CILJEV

Kot je z ostalimi že naštetimi tehnikami, tudi postavljanje ciljev ne potrebuje nujno hipnoze. Vseeno pa v transu postavljamo cilje, ki so nam v izziv, a so še vedno dosegljivi. Desna možganska polovica in nezavedno imata bolj jasno idejo naših zmožnosti kakor naša zavest. Cilji, ki si jih športnik postavi v transu, so ponavadi primerno zahtevni in dobro sprejeti kasneje s strani našega zavestnega uma. Trans pa ne spodbudi samo primernejših ciljev, ampak tudi najde bolj kreativne poti do doseganja teh ciljev. Ko si športnik postavi težke cilje, se mu transu lahko sugerira, kakšne spremembe je pripravljen narediti za dosego teh ciljev. Pogosto športnik omeni ideje, ki se jih ne bi domislil izven transa [1].

 

OPTIMIZIRANJE NIVOJEV VZBURJENJA

Športni psihologiji je dobro poznana teorija »obrnjene U krivulje«, ki pravi, da se z vzburjenjem povečuje zmogljivost, dokler ne doseže vrha krivulje. Na vrhu krivulje je vzburjenje idealno in zato zmogljivost največja. Preden se krivulja začne vzpenjati je vzburjenje premajhno za idealen nastop. Ko krivulja začne padati, se vzburjenje in napetost prekomerno povečata, kar drastično zmanjša zmogljivost športnika. Krivulja skoraj nikoli ni simetrična, kar kaže na to, da lahko nek športnik prej doseže optimalni nivo vzburjenja, nek drug pa kasneje. Obstajajo tudi razlike v višini optimalnega nivoja med posamezniki in med športi. Športnik v idealnem stanju vzburjenja takole opiše svoje počutje Unestahl[5]: »Naenkrat je vse začelo delovati. Nisem več razmišljal, kaj narediti, ali kako to narediti – vse je bilo avtomatično. Samo naprej sem gledal… nisem razmišljal, kako bom to pravilo izvedel, ali mi ne bo uspelo, ali sem utrujen. Čutil sem notranjo varnost in samozavest, kar je bilo neverjetno. Zdelo se mi je popolnoma naravno, da bom uspel.«
Če športnik v transu vizualizira njegov najboljši nastop in ujame trenutek, ko je čutil »preplavljenost«, se to sklada s teorijo obrnjene U krivulje. Hanin[6] določi športnikovo območje optimalnega delovanja (IZOF – Individual Zone of Optimal Functioning) tako, da športniku sugerira, da le ta prikliče v spomin stanje vzburjenosti, ko je deloval optimalno. Ko to stanje prikliče, se določi nivo vzburjenja na lestvici +/- 4. Haninove raziskave kažejo, da športnikove predstave vzburjenja, ki jih je kasneje priklical v spomin, visoko korelirajo (0.6 – 0,8) z dejanskim stanjem vzburjenja na tekmovanju [1].

 

OSREDOTOČENOST NA POMEMBNO

Gallwey[7] predlaga, da vedno ko športnik nastopa (na treningu ali tekmovanju) morajo biti trije fokusi:

• vsakič daj vse od sebe
• analiziraj vsak nastop
• ob tem uživaj

Najprej se mora športnik osredotočiti na to, da pokaže nastop, kakršnega je sposoben pokazati. Vsakič! Ne glede na to, ali gre za tekmovanje ali trening. Športniki samo porabljajo čas, ko gredo skozi svoje rutine zamišljeni ali nezainteresirani. Kot drugo je potrebna analiza vsakega nastopa in ugotovitev, kaj se športnik lahko iz tega nauči. Ko se nastop izvede z odliko, se nastop analizira in ugotovi, kateri elementi so povzročili odličnost. Če je nastop slab, se vprašamo, kaj je šlo narobe? Kako lahko športnik zmanjša ali odstrani moteči dejavnik? In kot tretje je pomembno, da športnik med izvajanjem svojega športa uživa. Čeprav noben šport ni v vseh pogledih velik užitek, mora biti prevladujoč občutek vsakega športa, da ga izvajamo za užitek. Če športnik  v svojem športu ne uživa, se njegova zmogljivost zagotovo ne bo izboljšala. Transa načeloma za to ne potrebujemo. Lahko pa je zelo koristen, še posebno pri analizi nastopa in sploh če športnik prvič analizira svoj nastop [1].

 

SAMODELOVANJE

Pogosto so negativni vplivi, ki motijo dober nastop, zakopani v nezavednem umu. Te vplivi se bolj vidno izražajo v transu. Posledično bo sposoben športni hipnoterapevt uspel bolje nadzorovati te lastnosti, če bo športnik v transu, kakor če bo udeležen v terapevtskem razgovoru. Trans omogoča športnemu terapevtu, da se sooči z negativnimi in problematičnimi vplivi in da sugerira bolj pozitivne ter uporabne (to tehniko imenujemo oblikovanje hipnotskih sugestij za krepitev ega). Vsak športnik nosi ključ do svoje, boljše zmogljivosti. Kar deluje za enega športnika, ni nujno, da bo delovalo za drugega. To še posebno velja za športno hipnozo. Primerne sugestije za izboljšanje lastnosti športnika, lahko pogosto pridejo s strani subjekta in ne terapevta. Večja verjetnost je, da se to zgodi pod transom, kakor izven njega. Čeprav je trans v tem primeru zelo uporaben, pa se moramo s športnikom pogovoriti o teh vplivih tudi pred in po transu [1].

 

LAJŠANJE BOLEČINE

Kot je z vsakim vidikom uporabe hipnoze, ima tudi lajšanje bolečine s hipnozo določene etične in praktične predmete razprave. Bolečina je uporaben simptom in preden začnemo bolečino manipulirati, se moramo zavedati, da je to telesno opozorilo, da se moramo izogniti določenim gibom ali premikom. Vsakič ko delamo s športnikom pri reduciranju bolečine, je potrebno sodelovati z zdravnikom ali fizioterapevtom, ki poškodbo zdravi. Uporabljanje zdravil za zmanjševanje bolečine je sprejemljiv del rehabilitacije. Hipnoza pa lahko dopolnjuje ali včasih zamenja zdravila v tem vidiku rehabilitacije in tako zmanjša možnost stranskih učinkov, ki jih vsako komercialno zdravilo povzroča. Hipnoza pa ni učinkovita le pri takojšnjem zmanjšanju bolečine, ampak lahko s posthipnotičnimi sugestijami pomagamo športniku pri zmanjševanju bolečine tudi naslednjič, ko bi moral vzeti zdravila. V veliko pomoč je tudi, da športnika naučimo avtohipnoze. Neetično pa bi bilo, če bi s hipnozo zmanjšali bolečino športniku, da bi le ta lahko tekmoval in posledično omogočili, da bi lahko prišlo do nadaljne še večje poškodbe. Ko športna poškodba zahteva zmanjšanje bolečine, ne dajemo sugestij za popolno odstranitev bolečine. Čeprav je neznosna bolečina nepotrebna, pa majhna bolečina še vedno opominja športnika na pomemben proces rehabilitacije. Športniki pogosto nezavedno zatrejo bolečino med tekmovanjem in čutijo posledice bolečine šele ko se vzburjenje po tekmovanju poleže. Podobno kot um zatre bolečine med tekmovanje, lahko hipnoza zmanjša bolečino ob drugih priložnostih [1].

 

POSPEŠEVANJE ZDRAVLJENJA PRI PSIHOSOMATSKIH TEŽAVAH

Čeprav ima večina športnih poškodb strogo fizične povzročitelje, pa so določeni problemi psihične narave. Ne glede na to, ali je problem fizične ali psihične narave, lahko športnik učinkovito uporabi svoje umske moči za pospešitev zdravljenja. Ievleva in Orlick[8] sta ugotovila, da pozitivni samogovor, postavljanje ciljev in zdravilna vizualizacija pospešijo zdravljenje športnih poškodb. Hipnoza je pomembna pri ustvarjanju zdravilne moči športnika in ugotavljanju psihičnih dejavnikov pri poškodbah, ki na prvi pogled delujejo strogo fizičnega izvora. V hipnozi so nezavedni in skriti motivi bolj na razpolago strokovnemu terapevtu, kateri jih lahko odkrije v športniku. Včasih lahko simptom še kar traja, čeprav smo odstranili že vse vzroke zanj. To nakazuje, da je problem globji in ponavadi bolj psihične narave, kot kaže na prvi pogled. Nategnjene mišice in odrgnine, ki so stalnica v skoraj vsakem športu, so jasno fizičnega vzroka. Še vedno pa lahko uporabimo hipnozo za pospešitev samozdravljenja športnika. V transu lahko subjekt nadzoruje določene funkcije, ki jih smatramo kot zavestno nenadzorovane [1].

 

Viri:

1. Liggett, D. R. (2000). Sport hypnosis. Champaign, IL: Human Kinetics.

2. Csikszentmihalyi, M. (1990). Flow: The psychology of optimal experience. New York: Harper in Row.

3. Liggett D. R. (2000). Enhancing imagery through hypnosis: A performance aid for athletes. Accepted for publication in the American Journal of Clinical Hypnosis.

4. Louganis, G., in Marcus, E. (1995). Breaking the surface. New York: Random House.

5. Unestahl, L. E. (1986). The ideal performance. In Unestahl L. E. (Ed.), Sport psychology in theory and practise. Orebro, Sweden: Veje

6. Hanin Y. L. (1980). A study of anxiety in sports. In Straub W. F. (Ed.), Sport psychology: An analysis of athlete behavior (str. 236-249). Ithaca, NY: Mouvement Press.

7. Gallwey, W. T. (1998). The inner game of golf. (Revised ed.) New York: Random House.

8. Ievleva, L., in Orlick, T. (1991) Mental links to enhanced healing: An exploratory study. The Sport Psychologist, 5, 1, 25-40.